»Teatru sem, končno, dolžan zahvalo za svoje osebno zorenje ... Zato se tega časa s hvaležnostjo spominjam. Kljub temu pa mislim, da je bilo 20 let gledališča preveč. Teater živi v času, nove generacije gledalcev zahtevajo nove gledališke delavce, ki lahko na nov in primeren način odgovorijo njihovim zahtevam in potrebam. Posameznik se v svojem življenju le težko stalno prilagaja tem spreminjajočim se zahtevam živega gledališča, zato lahko postane cokla njegovega razvoja.«

»Mislim, da sem bila preveč zasičena z njegovim delom. Ko pa sem se preselila v Kanado, sem začela svojo domovino gledati v čisto novi luči.«

»V gledališču je življenje tudi, ko ugasnejo odrske luči.«

»Pred začetkom pouka sem hodila v Glej in ga čistila, da bi potem šla v šolo in se s tem tudi preživljala, ampak ljubezen do gledališča in do dela z ljudmi me je pripeljala do tega, da sem sčasoma, tudi skozi študij, prišla do dela v pisarni, da sem prevzela nekatera producentska dela in postala direktorica.«

»Upam, da bomo slovensko gledališče prikazali v najboljši možni luči. Do zdaj smo z izvedbo zadovoljni.«

»Ker sem temu gledališču posvetil ogromno dela v raznih resorjih, če je goriško ravno tako, ker sem tam začel v Solkanu, če je koprsko tudi, ker sem tudi v Kopru s kabarejem z Jelačinom zabaval ljudi.«

»Likovna govorica, ki jo Erič ustvarja, je prepoznavna, vizualno izrazita in napolnjena z značilno kritičnostjo, ironijo ter satiričnostjo, a prepletena z optimizmom, hudomušnostjo in veseljem.«

»Dovolj z besedami... Hitro, raje akcija, da bo prostor še za en trenutek svobode.«

»Moji starši so za aretacijo izvedeli v jutranjih poročilih v njihovi podeželski hiši v Sibiriji. Trpijo zaradi vsega tega. Uničila sem tudi svoje življenje. V ZDA sem prišla brez ukazov, temveč z upanjem, zdaj pa mi je ostalo le kesanje.«